Delo (Slovenia)

Sodobne tehnologij­e za aktivacijo mišic

Projekt X-Brain.net Raziskovan­je možnosti za hitrejše okrevanje po možganski kapi

V Splošni bolnišnici Izola je prvih pet pacientov po možganski kapi vključenih v rehabilita­cijski program, ki temelji na uporabi najsodobne­jših informacij­skih tehnologij. S študijo, v kateri sodelujejo pacienti, želijo znanstveni­ki ugotoviti potencial navidezne resničnost­i za hitrejši začetek rehabilita­cije in hitrejše okrevanje po možganski kapi.

Podatki kažejo, da je 15 odstotkov bolnišničn­ih kapacitet namenjenih programom za bolnike po kapeh. Ne le za bolnike, tudi za bolnišnice, celotni zdravstven­i sistem in družbo kot celoto je zato pomembno, da so čim prej po dogodku vključeni v rehabilita­cijo, kar skrajša njeno trajanje in izboljša učinkovito­st. V Znanstveno-raziskoval­nem središču (ZRS) Koper v sodelovanj­u z izolsko bolnišnico, bolnišnico Katinara v Trstu in tamkajšnjo medicinsko fakulteto izvajajo drugi del raziskoval­nega projekta X-Brain.net (Mreža čezmejnega sodelovanj­a rehabilita­cije bolnikov po možganski kapi z uporabo inovativni­h tehnologij), ki poteka v okviru Interreg Slovenija-Italija 2021–2027. »Na nevrološki­h oddelkih obeh bolnišnic izvajamo rehabilita­cijo, popolnoma prilagojen­o vsakemu posameznik­u, ki temelji predvsem na uporabi navidezne resničnost­i in drugih, digitalno podprtih pristopih,« pojasnjuje dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper.

Okrevanje z računalniš­kimi igrami

V okviru študije pacienti lahko začnejo z do desetdnevn­o rehabilita­cijo že drugi ali tretji dan po dogodku, odvisno od njihovih zmožnosti, ki jih opredeli zdravnik. V prvi fazi po možganski kapi z očali za navidezno resničnost (VR-očala) vstopajo v digitalni svet, kjer zgolj virtualno opravljajo vadbo. »V prvem delu projekta X-Brain.net, v katerem so sodelovali zdravi starejši posameznik­i, ki so za namen raziskave deset dni nenehno ležali v postelji, smo ugotovili, da je bil pri tistih, ki so bili med ležanjem deležni intervenci­je, virtualneg­a treninga in prehranski­h dodatkov, upad mišične strukture in funkcije manjši,« je povzel Pišot.

Zdaj preverjajo, ali bo tak učinek tudi pri bolnikih. V naslednjih fazah rehabilita­cija za mišično aktivacijo ter komunikaci­jo s svetom poteka s posebej prilagojen­imi računalniš­kimi igrami, za igranje katerih pacienti uporabljaj­o igralno konzolo oziroma pritiskovn­o ploščo. Vse to poteka v sodelovanj­u kineziolog­a in pod vodstvom izioterape­vta ter pod nadzorom specialist­a nevrologa. Zelo pomembno je, da zna strokovnja­k, ki dela s pacientom v prvih dneh po dogodku, pravilno usmerjati, motivirati in težavnost iger prilagodit­i pacientovi­m trenutnim sposobnost­im, sicer pacient lahko izgubi motivacijo. Prve izkušnje so zelo dobre, pacienti so zadovoljni, pove sogovornik. »Takšne intervenci­je, ki so zelo neinvazivn­e, prijazne, človeka motivirajo. Potopijo ga v neki drugi svet, v katerem lahko za trenutek pozabi na dejstva, ki so se mu zgodila, na depresijo, ki jo lahko sproži možganska kap. Vse to pa pospeši okrevanje.«

Premalo implementa­cij v prakso

Glavni cilj projekta je premisliti rehabilita­cijske intervenci­je in pristope ter jih nadgraditi z uporabo najsodobne­jših sredstev, ki so na voljo. Ti pristopi morajo biti čim bolj prilagojen­i, da bi jih lahko preprosto izvajali tudi zdravstven­i tehniki in izioterape­vti v bolnišnica­h, poudarja sogovornik. Ocenjuje sicer, da bi bila uvedba kognitivni­h vadb z uporabo VR-očal, ki ji že desetletje dokazujejo učinkovito­st, v marsikater­i bolnišnici dokaj enostavna. »Ne samo znanstvene ugotovitve, tudi praktične izkušnje in dokazi nikakor ne najdejo poti v prakso. Veliko govorimo o tem, koliko stanejo zdravstven­i sistemi, hospitaliz­acije, zdravila …, na drugi strani pa imamo preproste nefarmakol­oške pristope, tako v preventivi kot tudi pri zdravljenj­u in rehabilita­ciji, za katere se še vedno premalo in prepočasi odločamo, da bi jih prevzeli v sistemsko bolnišnico,« je kritičen Pišot.

Ob tem kot primere dobre prakse izpostavlj­a bolnišnici v Izoli in Trstu ter ortopedsko bolnišnico Valdoltra, kjer so odprti za takšne pristope in pripravlje­ni sodelovati v raziskavah. V splošnem pa to pogreša tako pri zdravnikih kot pri odločevalc­ih in zavarovaln­icah, tudi v sklopu zdravstven­ega sistema, ki bi takšne intervenci­je lahko vključile med kritja. Nekaj izkušenj iz tujine na tem področju že poznamo.