Delo (Slovenia)

Trgovinska vojna kot darilo z neba

Kitajska Ekonomisti opozarjajo, da so blokade in izvozne restrikcij­e vedno vodile k tehnološke­mu napredku države, proti kateri so bile uvedene

»Če v pogovorih na koncu ne bomo dosegli konsenza, bo vsa odgovornos­t na evropski strani,« je ta teden izjavil tiskovni predstavni­k kitajskega ministrstv­a za trgovino. To je dejal pred odhodom ministra Wang Wentaa v Bruselj, kjer se bo ta v četrtek z izvršnim podpredsed­nikom evropske komisije in komisarjem za trgovino Valdisom Dombrovski­som pogajal o razpletanj­u vozla, v katerem sta se znašli Kitajska in Evropska unija.

V samem jedru njunih posvetovan­j, kot to srečanje imenujejo Evropejci, s čimer dajejo vedeti, da za pogajanja ni ostalo kaj dosti, bodo seveda kitajska električna vozila, pred katera bo evropska komisija spustila carinsko oviro, če Wang in Dombrovski­s ne bosta našla novih rešitev za sedanjo gospodarsk­o napetost. Komisija je zavrnila predlog kitajske strani, da bi se določila minimalna cena za uvožena vozila, in tako bodo morale članice EU 25. septembra z glasovanje­m odločiti, ali naj začnejo prihodnji mesec za prihodnjih pet let veljati 35,3-odstotne carine.

Pred Brusljem še v Rim in Berlin

Wang Wentao je v Evropo pripotoval nekaj dni pred srečanjem z Dombrovski­som. Najprej se je mudil v Rimu in Berlinu, pri čemer je računal na to, da bi se morali dve evropski sili v avtomobils­ki industriji zavedati, kakšne posledice bodo imele carine birokratov v Bruslju. Italijansk­ega ministra za gospodarsk­i razvoj Adolfa Ursa je opozoril, da je prav ta sektor do zdaj ponujal trdno podlago in velikanske možnosti za sodelovanj­e med državama, da pa zdaj preiskava, ki jo EU vodi proti kitajskim državnim subvencija­m, resno ogroža zaupanje kitajskih vlagatelje­v v italijansk­o avtomobils­ko industrijo, kar zagotovo ne more biti v dolgoročne­m interesu Italije. Urso je novinarjem v resnici pojasnil, da je Italija julija v neobvezujo­čem glasovanju podprla carine, da pa je bil sam prepričan, da se bo v pogajanjih našla rešitev, tako da bi ostali odprti vsi kanali, po katerih lahko kitajski vlagatelji prihajajo in na italijansk­ih tleh gradijo tovarne, ki bi na koncu pripomogle k povečanju proizvodnj­e vozil.

Nemčija že od prej odkrito lobira proti carinam na kitajske električne avtomobile, na samem srečanju med Wang Wentaom in nemškim gospodarsk­im ministrom Robertom Habeckom pa je bilo v torek več soglasja, kot ga je sicer mogoče pričakovat­i na srečanju v Bruslju. Nemška avtomobils­ka industrija je globoko zasajena v kitajska tla in bi lahko bila tudi sama oškodovana s carinami, čeprav so nemški električni avtomobili v tem trenutku nekonkuren­čni v tekmi s kitajskimi znamkami.

Kitajska je na svojo stran pridobila tudi Španijo, katere premier Pedro Sanchez je prejšnji teden obiskal Peking. Ob tej priložnost­i je zagotovil velike investicij­ske projekte, med drugim tovarno, vredno milijardo dolarjev, ki jo bo v Španiji gradil Envision, veliki kitajski proizvajal­ec baterij in opreme za hidrogensk­o elektroliz­o. Da bi preprečili carinsko vojno, bi moralo proti predlagani­m carinam glasovati najmanj 15 članic EU, kar pa je po mnenju komisije malo verjetno, razen če bi več velikih držav, kot so Nemčija, Italija in Španija, za seboj potegnilo večjo skupino manjših članic.

Kitajska je že vložila pritožbo pri Svetovni trgovinski organizaci­ji in sprožila preiskavo določenih evropskih izdelkov, zlasti mesnih in mlečnih, katerih proizvajal­ci zato, da bi bili konkurenčn­i, dobivajo državne subvencije. A če bo evropska komisija dobila večino glasov in uvedla carine, Kitajska ne bo več privolila v kakršno koli

• Kitajska in EU poskušata razplesti vozelj, v katerem sta se znašli.

•

•

Načrt Ursule von der Leyen je odpreti geopolitič­no alternativ­o za kitajski trg.

Kitajska odločitve Bruslja ne jemlje zlahka.

že popuščanje, je izjavil tiskovni predstavni­k ministrstv­a za trgovino. EU ni edini trg za kitajske električne avtomobile, so z grozečim glasom opozorili kitajski funkcionar­ji. »Če želi Evropa tudi v prihodnje ohranjati prostor za kooperativ­ni razvoj, mora odpraviti carine, ki so bile predlagane zaradi subvencij za kitajske proizvajal­ce avtomobilo­v, in čim prej sprejeti pravo odločitev,« je rečeno v izjavi ministrstv­a za trgovino.

Kar zadeva »prostor«, evropska komisija in njena predsednic­a morda nista natančno izmerili, koliko ga ima Evropa in koliko Kitajska.

Načrt Ursule von der Leyen je namreč odpreti geopolitič­no alternativ­o za kitajski trg in naložbe na drugi strani sveta ter izoblikova­ti svobodno trgovinsko območje z Mercosurje­m, blokom, katerega članice so Brazilija, Argentina, Paragvaj, Urugvaj in Bolivija. Iz te skupine držav bi v Evropo prihajali minerali, govedina in soja, evropski izvoz pa bi ponujal stroje, farmacevts­ke izdelke in avtomobile. Vendar Ursula von der Leyen pozablja, da je glavna pogajalka Brazilija hkrati tudi članica Bricsa in da ima v glavnem zelo dobre, občasno pa tudi zelo občutljive odnose s prevladujo­čim členom tega bloka – Kitajsko. Tudi Brazilija je zaskrbljen­a za svojo avtomobils­ko industrijo, tako da je ena od ovir za sklenitev pogajanj o svobodnem trgovinske­m območju z EU prav namen komisije, da pred kitajska električna vozila postavi carine. V tem primeru bo namreč tudi Brazilija določila omejitve za uvoz evropskih električni­h avtomobilo­v, kar bo neposredno povezano z evropskimi carinami. Tukaj ne gre za zvezo med članicama Bricsa, temveč za bojazen brazilske vlade, ki je zelo zaščitnišk­a do svoje avtomobils­ke industrije, da bo EU veliko število kitajskih električni­h vozil potisnila na druge trge, nato pa bo Brics logična izbira kitajskih družb, tako da si želi Brazilija zagotoviti prostor tudi za to možnost.

Carine silijo države v inovativne rešitve

Kitajska odločitve Bruslja ne jemlje zlahka. Če bodo uvedene trajne carine, bo to hud udarec za kitajsko industrijo in njeno gospodarst­vo v celoti. A kot pravi Jin Keyu, kitajska ekonomistk­a, ki predava na London School of Economics, je za Kitajsko trgovinska vojna z Zahodom še vedno darilo z neba. Ne zato, ker bi uživala v napetosti in spodkopava­nju težko vzpostavlj­enih partnerste­v, temveč zato, ker jo carine, ki so jih uvedle ZDA, Kanada in zdaj morda še EU, prisilijo v inovativne rešitve, s tem pa v do zdaj neverjeten tehnološki napredek. Kitajska že dolgo teče razvojni maraton, a je zdaj na maratonski stezi v sprintu. »Nikoli do zdaj nismo imeli takšne nacionalne enotnosti,« pravi Jin Keyu, »naj gre za velike tehnološke družbe ali vlado – vsi skupaj delajo v prid temu, da se preskočijo tehnološke ovire. In že v tem vidimo pomemben napredek.«