Lisjak v priliki o kislem grozdju
Jesen se ni začela najbolj veselo in nomen (ime) ni vedno omen (znamenje). Še posebej, če kandidat z veselim priimkom rahlo pozno ugotovi, da se njegov koncept vodenja EU ne ujema s komisarkinim. Skupaj s šefom sta bila prepričana, da jo bosta že nekako naučila plesati. Zdaj vidimo, da ne obvladata osnovnih plesnih korakov.
Poleg tega nista upoštevala znanega pregovora o tem, kaj se v Bruslju zgodi veseljakom, ki prezgodaj pojejo in radi nastopajo v basni o golobih, ki praviloma prezgodaj kikirikajo. Zato jima je na koncu ostala edina možna prilika – o lisjaku in kislem grozdju.
Golob bo sicer dobil Urškino priznanje z zlato lento za upoštevanje spolnih kvot in posebno nagrado za čuječnost in pohlevnost. Vendar mora zdaj dokazati, da je kadrovsko rešitev mogoče dobiti v pičlih nekaj dneh. Še enkrat mora požreti hvalisanje o tem, kdo je v tej državi gospodar in kdo nosi hlače. Žalujoče ostale za desert obhaja še zla slutnja, da Janez Ivan že gleda ilm, ki mu ga Roby vneto odreka.
Slovensko sramoto par excellence težko skrije milijardna energetska bomba, ki so jo servirali še pred začetkom ne ravno vesele jeseni. Za šoštanjsko bombo so strateški razvojni načrt sprejeli junija 2004 (vlada Antona Ropa). Resolucijo o nacionalnem energetskem programu in razvojnih programih države od 2007 do 2023 je vlada Janeza Janše sprejela 12. oktobra 2006, novelirala pa 2008. Takrat je pisalo, da bo Teš 6 zagotavljal nižjo ceno elektrike in cena zanjo je znašala še 602 milijona evrov, le mesec dni kasneje je veselo poskočila na 1,07 milijarde, leta 2010 se je že govorilo o 1,4 milijarde.
Vili Kovačič je zbral dovolj podpisov za referendum, toda vlada je njegovo pobudo uspešno zavrnila in ustavno sodišče mu tedaj ni dalo prav (tako kot mu je dalo kasneje dvakrat pri drugem tiru). Jeseni 2010 (Pahorjeva vlada) je državni zbor še enkrat razpravljal o Tešu 6 in tedaj sta dva mlada esdejevca (Matevž Frangež in Luka Juri) zadnjič predlagala, da bi peti blok Teša obnovili na podoben način, kot je to storil Alstom na Poljskem za bistveno večjo elektrarno in približno 270 milijonov evrov, petino predvidene cene za Teš 6. Vendar so poslanci povozili vse, ki so si upali misliti drugače. Odločujoča in odgovorna predsednika vlad sta bila Janez Janša in Borut Pahor z lepo četico ministrov, sekretarjev in bataljonom strokovnjakov. Za njimi so stale stranke, ki še zmeraj uživajo največjo podporo v državi. In vsi od naštetih se zdaj delajo Francoze: »Mi nismo od tod! Ko pa smo, se zanesemo na strokov-njoke (poudarek na njokih.) «
Volivci še naprej nagrajujejo iste ali podobne slovenske junake, zato da bodo ti v prihodnjih letih lahko sprejeli še vsaj nekaj podobnih milijardno pogubnih odločitev za ta mazohistični narod. Za te milijarde niso krivi Janez Janša ali Borut Pahor, ministri, strokov-njoki, Vili K. ali ustavni sodniki. Krivi so tisti, ki jim dajejo bianko menice, oni pa po mili volji pišejo milijarde, ki si jih narod tako želi plačevati.
Namesto o teh nepomembnih milijardnih temah se veliko raje kregajo o zelo resnih rečeh. Na primer o tem, koga vse smo povabili na najboljši Blejski strateški forum. Ali pa mora pol slovenske vlade vsakih nekaj mesecev odgovarjati skupinici protestnikov, ki se občasno spomni, da bo v koprsko pristanišče priplula kakšna ladja duhov s smodnikom za Izrael. Zakaj bi ladja iz Vietnama vozila orožje za Izrael skozi Koper, ni povsem jasno. V Izraelu imajo pol ducata pristanišč, kjer lahko pristajajo ladje. Bilo bi skrivnostno inovativno, če bi taka ladja plula mimo Izraela in orožje raztovorila vsaj dva dni plovbe stran od Gaze. Če bi jih pošiljali prej v Koper pred sprejemom kontejnerjev z razstrelivom doma, bi jih morda zato, da bi pomagali protestnikom graditi podobo uspešnih borcev za mir. Ali pa bi radi delali (anti)reklamo določenemu pristanišču. V svetu je vse možno. V Sloveniji še posebej.
To je podobno kot s smrtno usodnim konliktom o tem, ali so Primorsko vrnili ali priključili Sloveniji. To je menda ključni ideološki problem, od katerega je odvisen obstoj ali padec ne le Primorske, ampak tudi slovenske države. Res velik problem! Energetske, prometne, zdravstvene in druge milijarde so kikiriki. Še dobro, da imamo ljudi, ki jim uspe zaznati in razkriti usodne razlike. Ker če bi Primorsko vrnili, namesto priključili oziroma priključili, namesto vrnili, bi bilo v Sloveniji vse res čisto, ampak čisto drugače.
»Mi nismo od tod! Ko pa smo, se zanesemo na strokov-njoke (poudarek na njokih.)«