Turo naredijo ljudje
Že vrsto let je hoja eden od mojih najljubših načinov rekreacije. Najpogostejši cilji so lokalni vrhovi s Poreznom na čelu. Nekajkrat na leto grem tudi više, na dva tisoč in več metrov nadmorske višine. Zakaj tako redko? Ker mi je odveč dolga vožnja z avtomobilom do izhodišč za najvišje slovenske vrhove, zato pa mi ti potem zmeraj predstavljajo jagodo na torti. Redki so, a sladki.
Pred dvema dnevoma sem se vrnila s hribovske ture, ki je ne bom nikoli pozabila. Nisem prvič stala na Triglavu niti prvič prespala v planinski koči, nisem prvič v živo videla kozorogov in gamsov – svizca pač –, ampak tisto, kar je ta pohod naredilo nepozaben, je bila družba, ki me je spremljala tri dni – in jaz njo. Mnogi pravijo, da je v hribe kdaj dobro iti sam, strinjam se z njimi, ampak na dolgih turah bi pogrešala znane obraze okrog sebe. Nekoga, ki ti pomaga obleči pelerino, v katero se ne znaš zaviti, nekoga, ki ti gre po kavo, ko so noge zjutraj trde in boleče. In nekoga – več njih –, ki ti krati spanec s smehom, smrčanjem in drugimi (človeškimi) nočnimi »opravki«.
Tridnevne ture, s katere sem se pravkar vrnila, niso naredili ne lepa narava, ne prijazno osebje v kočah, ne večminutno opazovanje mladega kozoroga, ki se ni dal motiti, ko smo s fotoaparati bliskali pred njegovimi očmi in požirali njegovo krasoto. Tik pred nosom nam je bil, mali kosmati čudež.
Turo so naredili nepozabno ljudje, s katerimi sem se potepala po Julijskih Alpah. Na vrhu Triglava me je skrbelo, kako bom prilezla nazaj v dolino, ampak s potrpežljivim planinskim vodnikom in komentarji, ki so spremljali na trenutke boječe prestopanje po skalah, človek preseže marsikatero lastno mejo. Dobi pogum za spopad s klini, ko bi ta sicer obtičal nekje na zadnji strani hlač.
Da na vrhu očaka ni nihče plesal na popularni hit Brajde, je bilo pa tudi čisto fino.
Anja Intihar