Šola je darilo
Vsako leto sem za rojstni dan dobil prav posebno darilo – začetek šolskega leta. Dejansko sem se ga razveselil, saj sem rad obiskoval hram učenosti, predvsem pa sem se rad družil s sošolkami in sošolci. Že kot fantek, ki so ga mnogi zamenjevali s punčko, sem bil dovolj radoveden in zvedav, da sem vse novo sprejemal z velikim veseljem. V prvem razredu osnovne šole nas je sprejela tovarišica Anka Osrajnik. Bila je visoka, plavolasa in avtoritativna dama, ki je znala zelo dobro zakričati in še temeljiteje pocukati za lase. Ja, to so bili drugi časi, ko so tovariši in tovarišice (danes gospodje učitelji in gospe učiteljice) vzbujali strahospoštovanje. Pa kaj, če si pokasiral klofuto in so se prsti na licu poznali še dve šolski uri. Samo da to ni prišlo do staršev, pa si bil srečen, kot da si prejel odlično oceno.
Mazi, moj sošolec in pajdaš v lumparijah, se ni zmogel najbolje prilagoditi redu in disciplini ter vsem drugim zahtevam šolskega sistema, zato sva bila lahko zaveznika zgolj do pomladi. Ker sem predvsem zaradi dolgčasa med učnimi urami kar pogosto prestopil meje spodobnega vedenja, so me hitro disciplinirali tako, da so mi zažugali s selitvijo v enoto s prilagojenim programom. Tam je končal Mazi, ki pa je ostal moj prijatelj z ulice in po potrebi tudi zaščitnik, ko so se preveč razplamtele strasti v nogometnih dvobojih ekip iz različnih četrti.
V šoli me je kljub vsemu reševalo znanje. Od zgodnjega otroštva sem denimo drgnil križanke s stricem Jožetom, knjige sem požiral kot nogomet, pri sedmih sem bil domač v slovenščini in srbohrvaščini. Zato vselej poudarim, da sem tudi otrok Sportskih novosti, vodilnega športnega časnika v nekdanji Jugoslaviji in še danes na Hrvaškem.
Vsak naslednji september sem leto starejši zajezdil novi val ustvarjalnih in posebnih osemdesetih let v vseh pogledih. Danes lahko moja ravnateljica iz domačih klopi potrdi, da se v bistvu ni kaj dosti spremenilo.