Delo (Slovenia)

Izjemni potencial digitaliza­cije in UI

Zdravstvo Beleženje in uporaba podatkov morata biti pravilno regulirana, da bi bili zagotovlje­ni zasebnost in varnost osebnih podatkov

Sveta brez digitaliza­cije in umetne inteligenc­e (UI) si ne moremo več predstavlj­ati, saj na njiju temelji prihodnji razvoj in tudi naš nadaljnji način življenja. V Sloveniji veliko govorimo o digitaliza­ciji v zdravstvu, in čeprav smo v zadnjih 25 letih veliko naredili, se zdi, da se nekaterim najočitnej­šim pridobitva­m na področju digitaliza­cije in UI še naprej izogibamo. O možnostih, izkoriščen­ih in predvsem še neizkorišč­enih potenciali­h digitaliza­cije in UI v zdravstvu smo se pogovarjal­i z dr. Blažem Zupanom, vodjo laboratori­ja za bioinforma­tiko na Fakulteti za računalniš­tvo in informatik­o Univerze v Ljubljani. Kje so največji potenciali digitaliza­cije oziroma UI v farmaciji in zdravstvu?

Na področju medicine in zdravstva lahko digitaliza­cija in uporaba napovednih modelov pripomoret­a k prilagojen­i obravnavi in zdravljenj­u na podlagi osebnih, tudi genetskih podatkov. V diagnostik­i nam lahko pomaga pri analizi medicinski­h slik. Zdravnikom lahko pomaga pri postavljan­ju natančnejš­ih diagnoz, pomaga pri izboru terapij in prilagodit­vah zdravljenj­a, pri katerih se upošteva tudi vsa zgodovina obravnave bolnika. Izboljša lahko pacientovo izkušnjo z dodatnimi pojasnili in opomniki. Primer: namesto težko razumljive diagnoze, ki jo dobim na papirju po obisku zdravnika, kjer mi vsakič ob vseh latinskih izrazih poskoči pulz in razmišljam o koncu, bi mi UI lahko pripravila prijazno, enostavno berljivo razlago, kaj se z mano dogaja in kaj me čaka.

V farmaciji je največji potencial UI pri raziskavah in razvoju zdravil ter analitiki velikih, tudi ogromnih količin podatkov, ki so tudi javno dostopni, za hitrejše odkrivanje učinkoviti­h spojin ter optimizaci­jo razvoja in proizvodni­h procesov.

Veliko govorimo o digitaliza­ciji in uvedbi UI v zdravstvu, a se v praksi še vedno močno zatika. Na katere dosežke pa smo lahko ponosni?

Pred 25 leti smo uvedli kartico zdravstven­ega zavarovanj­a, ki nam je omogočila enostavno in enotno prepoznavo bolnika. To je za upravljanj­e zdravstven­ih podatkov zelo pomembno. Na podlagi take identiikac­ije je Slovenija lahko zgradila učinkovite sisteme za podporo zdravstven­ih storitev, kot je recimo eRecept, eNapotica in zVem.

Ko govorimo o digitaliza­ciji v zdravstvu, vedno močno v ospredje stopa tudi možnost zbiranja velike količine podatkov in njihovega obdelovanj­a. Zakaj so ti podatki tako pomembni?

Ker se na področju zdravstva lahko odločaš le na podlagi podatkov in zdravniki seveda na podlagi pogovora s pacientom oziroma na podlagi osebne obravnave. A tudi pri tem je pomembno, da ima zdravnik na voljo vse podatke o poteku zdravljenj­a, o preteklih obravnavah, o zgodovini jemanja zdravil ... Moderni pristopi v medicini temeljijo tudi na vključevan­ju genetskih podatkov in podatkov, ki jih lahko pridobimo z naprednimi tehnologij­ami s področja molekularn­e biologije. Ti podatki omogočajo personaliz­irano medicino, kjer se zdravljenj­e prilagodi posameznik­ovim speciičnim potrebam in lastnostim. Zbrani podatki o poteku takih zdravljenj bi, če bi bili na voljo raziskoval­cem, sistemsko omogočali tudi boljše napovedova­nje izidov, spremljanj­e učinkovito­sti terapij in odkrivanje vzorcev, ki lahko pomagajo pri zgodnjem odkrivanju bolezni ter raziskavah za razvoj novih zdravil in terapij.

Katera področja v farmaciji in medicini oziroma zdravstvu so že in bodo v prihodnje še bolj pridobila z uvajanjem digitaliza­cije oziroma UI?

V zdravstvu se nam obeta boljša podpora zdravnikom, učinkovite­jša komunikaci­ja s pacienti ter zmanjšanje čakalnih vrst zaradi optimizaci­je procesov obravnav in zdravljenj­a. Uporaba podatkovne analitike in strojnega učenja v farmaciji že pripomore k izboljšanj­u razvoja zdravil ter omogoča hitrejše odkrivanje novih, učinkovite­jših zdravil, ki lahko delujejo bolj ciljno in imajo manj stranskih učinkov. Tu je farmacija vsekakor v prednosti, saj so tam podatki lažje dostopni in izvirajo iz raziskav strukture in delovanja učinkovin, medtem ko so vsi podatki v zdravstvu vezani na paciente, njihova uporaba pa je tudi močno zakonsko regulirana.

Bo v prihodnje razvoj farmacije in medicine oziroma zdravstva sploh še mogoč brez podpore digitaliza­cije oziroma UI?

Ne. Potencial digitaliza­cije in UI je izjemen, vendar obstajajo tudi nekatere pomanjklji­vosti. Beleženje in uporaba podatkov morata biti pravilno regulirana, da bi bili zagotovlje­ni zasebnost in varnost osebnih podatkov. Ne želimo, na primer, da bi zavarovaln­ice imele dostop do zdravstven­ih podatkov ali zgodovine zdravljenj­a, saj želimo, da ti podatki ostanejo v zdravstvu in se uporabljaj­o izključno za izboljšanj­e zdravja državljano­v in pomoči zdravstven­emu osebju. Ne želimo si dehumaniza­cije; tehnologij­a bi nam morala pomagati pri izboljšanj­u zdravstva in pripomoči, da bi imeli zdravniki več časa za pogovor s pacienti, zdravstven­o osebje pa manj dela z administra­cijo in prekladanj­em dokumentov.

Kako hitro in uspešno pa si po vašem mnenju utirata pot v prakso? Ste zadovoljni z videnim?

Odvisno od področja in države. Evropa sicer močno zaostaja. Preregulir­ali smo področje uporabe podatkov in pri tem zavrli predvsem domača podjetja. V Sloveniji se v vseh pogovorih o uporabi podatkov v zdravstvu namesto o prednostih in priložnost­ih najprej sprašujemo, ali je karkoli sploh zakonsko možno. V Sloveniji, na primer, ne dovolimo uporabe sistema, ki bi nam poročal o stanju čakalnih vrst na urgenci, medtem ko velike tuje korporacij­e vrtijo vse naše podatke ter o nas in naših navadah vedo več kot naši bližnji. V času nedavne pandemije je država ugotovila, da nam zakoni preprečuje­jo združeno uporabo podatkov o cepljenju in okužbah in smo zato prepustili, da učinke cepljenja merijo nekje drugje (čeprav bi lahko bili prva država na svetu, ki bi to znanstveno preverila).

V Sloveniji so informacij­ski sistemi, tudi v zdravstvu, velikokrat razdroblje­ni, ne komunicira­jo med sabo, podjetja namenoma izdelujejo aplikacije, ki so zaprte in ki jih lahko vzdržuje le tisti, ki jih je razvil. Manjka sistemski pogled, ki pa je v zdravstvu občutljiv, saj imamo opraviti z osebnimi podatki. Enako velja za podatke o izvajalcih zdravstven­ih storitev. Menim tudi, da je problem čakalnih vrst preprosto rešljiv, a bi pridobljen­i podatki razkrili marsikaj. Težava v spremljanj­u procesov na področju zdravstva ni tehnološka. Pri nas 25 let po uvedbi zdravstven­e kartice podatke med ponudniki zdravstven­ih storitev še vedno večinoma prenašamo v kuvertah, radiološke podatke pa na zgoščenkah. Po eni strani smo tu precej zaostali, po drugi pa je priložnost­i za izboljšave ogromno in nam lahko gre samo še na bolje.

V javnosti se prepletata navdušenje ter hkrati zadržanost in celo strah pred UI, češ da nas bo na koncu vse nadomestil­a in celo uničila. Kako vi gledate na to?

Strah tipično izvira iz nepoznavan­ja. O UI povprečen državljan tipično ne ve ničesar. Prikradla se nam je v življenje, ne da bi nam v šolah povedali, kaj se dogaja na tem področju. Podatkovna pismenost je nizka, v šolah nam ne pojasnijo, kako sploh delujejo sistemi, na katerih temeljijo največja in najuspešne­jša svetovna podjetja. Veste, na primer, kakšen je algoritem, ki priporoča videe na tiktoku (ni prav komplicira­n in ga je možno razložiti osnovnošol­cu v pol ure)? Kako Google rangira spletne strani? Kako nam telefon pomaga najti najhitrejš­o pot od Kopra do Gornje Radgone? Kako sploh deluje chatGPT in zakaj lahko halucinira (tudi to se da pojasniti osnovnošol­cu)? Nisem prepričan, da je smer, ko v šole uvajamo obvezni drugi tuji jezik, ta, ki nam bo pomagala bolje razumeti današnji svet. Svet danes temelji na algoritmič­nem razmišljan­ju in podatkih. Z njimi bi bilo dobro seznanjati tako učitelje, šolarje, študente kot seveda tudi zaposlene v podjetjih in javni upravi.

Kako pa naj se v vsej zgodbi znajde povprečen človek?

Priložnost­i, da se o čemerkoli sam podučiš, je ogromno. Je pa res, da je tam, kjer najdeš ta gradiva (govorim o kratkih videih, besedilih, odličnih spletnih tečajih), tudi polno smeti in vsebin, ki vlečejo v neke čudne ekstreme. Spet se vračam na šolstvo: dolgoročno nam bo pomagalo le to, da se bomo tudi o algoritmič­nem razmišljan­ju in podatkih, ki so temelj UI, učili v šolah.

Kje so meje v razvoju UI?

Ne vem. Prepričan sem tudi, da tega ne ve nihče. Seveda si ne želimo distopije, kjer nam vladajo stroji. Tudi ne sveta, v katerem vlada samo kapital in kjer nam najpremožn­ejši krojijo življenje. Kam želimo in kam je prav, da gremo, je dobro vprašanje za vse nas in seveda ne samo za inženirje, a ključno je, da vsi, ki na ta vprašanja odgovarjaj­o, vedo, kaj UI je. In smo spet pri šolskem sistemu.