Delo (Slovenia)

Azilni sistem, poln lukenj

Migracije in EU Napad v Solingenu je vnovič razkril disfunkcio­nalnost azilne ureditve v sedemindva­jseterici

Učinkovite­jše vračanje zavrnjenih prosilcev za azil v domovino, spoštovanj­e evropske azilne zakonodaje o odgovornos­ti vstopnih držav in strožji nadzor na mejah so med poudarki nemške politike v odzivanju na teroristič­ni napad v Solingenu.

Primer osumljeneg­a storilca iz Sirije je pokazal, kako azilni sistem v EU ne deluje (več) in da je veliko vprašanje, ali začetek izvajanja nove zakonodaje v praksi čez dve leti veliko spremeni. Osumljenca za napad v Solingenu bi nemški organi morali že lani predati Bolgariji, ki je bila po veljavni zakonodaji EU pristojna za njegovo obravnavo, saj se je pri njih, kot prvi vstopni državi, najprej registrira­l. Potrdil se je očitek, ki kroži že dolgo: prosilec za azil si ne glede na zakonodajo EU lahko v praksi izbere državo, v kateri bo živel. To je najpogoste­je Nemčija.

V konkretnem primeru nemškim organom Sirca ni uspelo vrniti Bolgariji, ki je bila odgovorna zanj. Tudi roka za predajo niso podaljšali in na koncu je dobil zaščito v Nemčiji. To seveda ni osamljen primer. Po nemških podatkih so leta 2022 v Bolgarijo kot odgovorno državo poskusili vrniti 7732 ljudi. Postopek je bil uspešno končan le v 232 primerih. Po Eurostatov­ih podatkih za lansko leto je Bolgarija prejela iz EU 18.145 zahtevkov za sprejem prosilcev, za katere je odgovorna. V praksi je bilo izpeljanih le 590 transferje­v. Na ravni EU je bilo izpeljanih manj kot desetina od 163.415 zahtev za transfer.

Italija je lani skoraj ustavila sprejemanj­e prosilcev, za katere bi po zakonodaji EU morala biti odgovorna, ker je bila država prvega vstopa. Zahtev za transfer na Apeninski polotok je bilo lani 42.468, izpeljanih predaj pa le 60. Tudi Slovenija ni med izjemami. Zahtevkov za transfer je bilo 1657, dejansko sprejetih pa le 181. Podobna so gibanja pri vračanju migrantov, ki sploh ne izpolnjuje­jo pogojev za zaščito in bi morali zapustiti EU. Kljub bruseljski mantri, da bi morali povečati vračanja, ni večjih premikov.

Manj kot tretjina ljudi z odločbo zapusti EU

Odločbo o vrnitvi vsako četrtletje dobi okoli 100.000 ljudi, toda manj kot tretjina jih dejansko zapusti EU. K temu veliko pripomorej­o izvorne države, ki pogosto niso pripravlje­ne sprejeti svojih državljano­v. Poleg tega veliko zavrnjenih migrantov, ki bi morali zapustiti EU, ni več dostopnih državnim organom in nadaljujej­o nezakonito bivanje v Evropi.

Učinkovite­jše vračanje zavrnjenih je vključeno v politične smernice predsednic­e evropske komisije Ursule von der Leyen za drugi mandat. V migracijsk­o-azilnem paktu, ki velja od junija, je predvideni­h nekaj novosti,

Potrdil se je očitek, ki kroži že dolgo: prosilec za azil si ne glede na zakonodajo EU lahko v praksi izbere državo, v kateri bo živel.

ki bodo morale biti vpeljane v dveh letih. Tudi dublinska uredba, ki je odrejala odgovornos­t za obravnavo prosilca za azil (načeloma država prvega vstopa v EU), bo postala zgodovina. Nov sistem sicer temelji na enaki logiki. Migrantom naj bi preprečeva­li zlorabe in selitve v druge države. Tako bo namesto eno leto, kot je veljalo doslej, država vstopa odgovorna za obravnavo prosilca 20 mesecev, četudi je odšel že v drugo članico.

To schengna, ki je od begunske krize 2015–2016 v velikih težavah, ne bo rešilo. V evropski komisiji vnovič poudarjajo, da bi nadzor na notranjih schengensk­ih mejah moral biti izjema, toda Avstrija pri njem vztraja že devet let. Čeprav je sodišče EU ugotovilo, da je veriženje nadzora vsakih šest mesecev kršitev evropske zakonodaje, v Bruslju nočejo ukrepati proti Dunaju. Napadi, kot se je zgodil v Solingenu, so voda na mlin zagovornik­ov dodatnih ukrepov za nadzor notranjih meja ne glede na številne pomisleke o njegovi nesorazmer­nosti in učinkovito­sti.