Več denarja za šolstvo in dovolj dokumentov
Potrebovali bi dokument, ki bi videl dlje od desetletja. Za to bi si morali odgovoriti na ključno vprašanje – kakšno državo in državljane si želimo.
Prenova šolstva je nujna, poslušamo že nekaj let. Očitno pa je malokdo to zares slišal. Preslišana so bila opozorila učiteljev, da znanje ni tako, kot kažejo številke v spričevalih. Nihče ni resno jemal klicev ravnateljev, da niso kos vedno večjemu številu otrok s posebnimi potrebami, priseljencev in vzgojnim težavam, prav tako se ni nihče zdrznil, ko je sindikat glasno pozival, da je treba za šolstvo nameniti več denarja. Lanske mednarodne raziskave so nas postavile na realna tla. V kakšni drugi državi, kjer je znanje res vrednota, bi raziskave ne le bolj odmevale, ampak bi verjetno že imeli tudi kakšen načrt, kako bomo rešili prihodnost. Otroke.
Aktualna vlada je v koalicijski pogodbi zapisala, da bomo dobili novo belo knjigo za področje vzgoje in izobraževanja. Pričakovanja so bila tako upravičeno velika. Delovna skupina je začela pripravljati nacionalni program vzgoje in izobraževanja za prihodnje desetletje. Vmes pa so spreminjali pomembne, ključne zakone. Še preden so vedeli, v katero smer bo prenova šla. Ker so postavili voz pred konja, kot se je takrat izrazil glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj, je tretjina članov zapustila delovno skupino, ki je pripravljala nacionalni program. Niso hoteli sedeti v skupini, kjer bi zgolj potrjevali smer, ki jo je nekdo že začrtal.
Težko pričakovani predlog nacionalnega programa so predstavili včeraj. Ostalo je nekaj perečih tem, vključno z drugim tujim jezikom, ki mu precej nasprotujejo starši, pa dve ravni slovenščine na maturi, čemur ostro nasprotujejo slovenisti. Sicer so dodali eno urico športa, a je še premalo, razlagajo športniki. Če bi rekli, da niso vsaj česa upoštevali, kar so slišali na regijskih srečanjih, bi bili krivični. A hkrati je predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič z enim stavkom povzela, kaj bi rešilo vse, kar je v dokumentu: »Več denarja za šolstvo in dovolj dokumentov.«
Ko bo nacionalni program sprejet, bodo šele pripravili akcijske načrte. Kdaj bomo torej začeli uresničevati program, ki velja do leta 2033? Potrebovali bi dokument, ki bi videl dlje od desetletja. Za to bi si morali odgovoriti na ključno vprašanje – kakšno državo in državljane si želimo. Če bi si drznili o tem razmišljati in se odločiti za smer, bi morda lažje našli pot. In več denarja.