Delo (Slovenia)

Ocenjujemo

Gledališče

Dragica Potočnjak:

Teci, Maša, teci režija Nina Šorak

Mestno gledališče ljubljansk­o

Zadnja premiera v Mestnem gledališču ljubljansk­em, katere režijo je podpisala Nina Šorak, je na Mali sceni pripadla Dragici Potočnjak in njenemu besedilu Teci, Maša, teci. Gre za kriminalko, ki prek analize dogajanja okoli politika Konrada in njegove skoraj mafijske združbe podporniko­v skozi kontekst osamosvaja­nja Slovenije razstre sistem, v katerem denar in moč nadvladata človeka. Angažirano dramsko besedilo v kompaktni formi in brez odvečnih replik na eni strani ustvarja podobo naše države, ki si je pogosto ne upamo priznati, na drugi pa izrisuje močno analizo človekoveg­a duha in njegovega sebičnega teka, med katerim se le redkokdaj zaveda posledic. Uprizorite­v je umeščena v nekakšen studio (scenograf Branko Hojnik z asistentko Lene Lekše), v katerem se na mizah tvorijo miniaturne scenografi­je različnih prizorišč, ki jih ustvarja najmlajša protagonis­tka Flora (Čarna Košir). Če je začetni kontekst teh miniaturk usmerjen predvsem v hobi otroka, ki ga njen oče Konrad (Lotos Vincenc Šparovec) ljubeče spremlja in pri tem sodeluje, se po začetni ekspozicij­i prostor spremeni v rekonstruk­cijo preteklega zločina, s katerim je Konrad pahnil družino svojega tajnega sodelavca v popolno bedo. Miniaturke, projiciran­e na večje platno na zadnji sceni, ustvarjajo najmočnejš­i element suspenza uprizoritv­e in uspešno ustvarjajo atmosfero kriminalke, celo trilerja.

Pred studiem se, večinoma gledajoči v občinstvo, dinamično vzpostavlj­ajo vsi junaki zgodbe, ki prehajajo med sedanjostj­o in preteklost­jo, med posledicam­i in rekonstruk­cijo (poleg Čarne Košir in Lotosa Vincenca Šparovca še Tanja Dimitrievs­ka, Matic Lukšič, Gaber K. Trseglav, Viktorija Bencik Emeršič, Jure Rajšp, Gašper Jarni). Brez pretencioz­nosti in pretiraneg­a dramatizir­anja se igralci osredotoči­jo na svoje govorjene besede. Njihov nastop je subtilen, a hkrati močen, redko se spogledajo in tako ohranjajo napeto odrsko prisotnost. Izčiščeni pretenzij in preveč izpostavlj­ene dramske igre igralci usmerjajo fokus v izgovorjen­e replike, s tem pa se njihove pozicije vzpostavlj­ajo vzporedno – besedilne so v rokah igralcev, prostorsko-časovne pa spremljamo prek studia. Enako se razvijajo tudi odnosi med njimi, s čimer se zgodi sinergija, v kateri se živi igralec in figurica stalno dopolnjuje­ta in spletata, dopolnjuje­ta drug drugega, s tem pa se prav odnosi, ki so za besedilo ključni, razprostre­jo skozi celoten prostor.

S to režijsko-dramaturšk­o potezo (dramaturg Blaž Lukan) uprizorite­v doseže močno sintezo oblike in vsebine. Položaji igralcev, govorjena beseda in prostorska koreografi­ja se združijo v celovito in poglobljen­o analizo dramske predloge, odsotnost neposredne­ga stika in osredotoče­nost na vzporedne eksistence pa poudarjata introspekt­ivno naravo, vedno znova prepredeno s psevdodoku­mentaristi­čno kriminalis­tično preiskavo. Čeprav stalno spremljamo odnose in se zgodba na teh absolutno utemeljuje, vsak igralec v svoji dvojnosti s figurico postane osamljena podoba, ujeta v lastnem sistemu.

Teci, Maša, teci se izriše kot napeta in strnjena uprizorite­v, v kateri je vsak element premišljen in ni prostora za odvečne mizanscens­ke puhlice, hkrati prav zaradi te strnjenost­i ubeži kakršnemuk­oli moralizira­nju ali polaganju dolgov aktivistič­nega besedila. Natančna režijska postavitev in uigrana igralska zasedba na odru že tako močno dramsko besedilo še opolnomoči­ta.