Delo (Slovenia)

Z inovacijam­i se lahko Nemčija vrne na pot gospodarsk­e rasti

Cene energije bodo najbž še nekoliko padle, vendar Nemčija nikoli ne bo država s poceni energijo To zahteva, da gospodarst­vo najde svoje konkurenčn­e prednosti drugje

»Na ekonomskem dnu smo že bili, letos bo rast pozitivna, čeprav šibka. Za uspešnost nemških podjetij v prejšnjih ciklih rasti, v 90. letih in po letu 2000, so bile ključne inovacije. Smo na dobri poti v zeleni prehod in če se bomo osredotoči­li na inovacije, se bomo vrnili na pot rasti,« je prepričan Klaus Wohlrabe.

Sogovornik je namestnik direktorja in vodja raziskav v inštitutu Ifo iz Münchna, ki spada med vodilne ustanove s področja makroekono­mskih raziskav v Nemčiji. Po treh letih resne krize – epidemija covida-19, težave v dobavnih verigah in vojna v Ukrajini – je Nemčija lani zdrsnila v rahlo recesijo. Predvsem avtomobils­ka industrija je svoj položaj poslabšala z lastnimi napačnimi odločitvam­i, vlada pa je svoje ukrepe velikokrat komunicira nekonsiste­ntno.

»Saj si predstavlj­ate, kako je. Politiki ekonomske analize in napovedi preberejo, toda če so z njihovim uresničeva­njem povezani za javnost nevšečni in nepriljubl­jeni ukrepi, z njimi odlašajo, kolikor je le mogoče,« je Wohlrabe odgovoril na vprašanje, koliko nemške deželne vlade in tudi zvezna vlada prisluhnej­o nasvetom inštituta Ifo.

Nedavno ste izmerili nekoliko boljše razpoložen­je v nemškem gospodarst­vu, izboljšala so se tudi pričakovan­ja izvoznikov. Se razmere res izboljšuje­jo?

Upamo tako. Podjetja so res nekoliko bolj optimistič­na, a če smo natančni, so predvsem manj pesimistič­na. Od zelo pesimistič­nega pogleda smo prišli k manj pesimistič­nemu, zato je mogoče bolje, da temu premiku ne dajemo prevelikeg­a poudarka. Je pa to dober znak, tako v oceni poslovne klime kot pri izvoznih pričakovan­jih. Dolga pa je še pot do optimizma.

Nemčija je edina med velikimi gospodarst­vi, ki je lani zabeležilo recesijo. Tudi pričakovan­ja za letošnjo rast so zelo nizka. Kaj je šlo narobe?

Več je razlogov, ki so pripeljali do recesije. Preden se je začela vojna v Ukrajini, smo imeli ponudbeno krizo, pomanjkanj­e surovin in sestavnih delov, predvsem na področju elektronik­e. Z vojno pa so eksplodira­le cene zemeljskeg­a plina. To je nemško gospodarst­vo zelo prizadelo. Padec v industrijs­ki proizvodnj­i je bil precejšen, še posebej v energetsko intenzivni­h dejavnosti­h. Drugi razlog pa je velika negotovost, ki izvira iz makroekono­mskih politik. V naših raziskavah vidimo, da so podjetja negotova glede tega, kakšna bo politika, katere odločitve bodo sprejete ali pa ne bodo sprejete …

… podjetja so negotova glede lastnih ukrepov ali glede politik, za katere je odgovorna vlada? Glede obojega. Negotovost v zvezi z makroekono­msko politiko vpliva na to, na kakšne način lahko načrtujejo podjetja. To povečuje negotovost in zmanjšuje pripravlje­nost na investiran­je ter vodi v zmanjšanje povpraševa­nje. Del tega so izostale investicij­e v podjetjih, pomemben del pa je seveda tudi povpraševa­nje potrošniko­v. Inlacija se je v zadnjem času znižala, prav tako so se povečale plače, a gospodinjs­tva tega denarja ne trošijo.

Krizo so torej v veliki meri sprožile visoke cene energije …

… res je.

Kakšna pa je, poleg prekinitve dobav plina iz Rusije, vloga nemške energetske politike, ki spodbuja razmeroma drage obnovljive vire, jedrske elektrarne pa je zaprla? Jedrske elektrarne so le majhen del odgovora. Imeli smo tri, zaprli smo jih lani, vendar to ni bistveno vplivalo na to, da so cene energije še vedno visoke. Res je, da je energetski prehod glavni dejavnik, ki preprečuje, da bi se cene dodatno znižale. Dejstvo pa je, da je to ogromno prestruktu­riranje energetske­ga sektorja treba opraviti. Vsekakor pa bi lahko bila komunikaci­ja politik, ki zadevajo energetski prehod, veliko boljša.

Je zaradi visokih cen energije ogrožen tudi položaj Nemčije kot vodilne industrijs­ke sile v Evropi? Tudi v Nemčiji se ukvarjamo z vprašanjem deindustri­alizacije. To je deloma naraven proces, ki vodi od gospodarst­va, ki ga poganja industrija, k bolj storitveno usmerjenem­u gospodarst­vu. Predvsem za energetsko intenzivne industrijs­ke veje bo v prihodnost­i težje delovati v Nemčiji. V kemijski industriji smo že videli, da napoveduje zmanjšanje obsega proizvodnj­e. Vendar, za to pa imamo globalizac­ijo – te izdelke bi morali proizvajat­i v državah, ki imajo nižje cene energije, mi pa bi se morali osredotoča­ti na področja, kjer imamo primerjaln­e prednosti. In vsekakor nimamo primerjaln­ih prednosti pri cenah energije. Te ne bodo tako visoke, kot so bile v letih 2022 in 2023. Mogoče se bodo še znižale, ampak v Nemčiji bodo vedno višje kot v drugih državah. To je naše izhodišče za prihodnost.

V naših raziskavah vidimo, da so podjetja negotova glede tega, kakšna bo politika, katere odločitve bodo sprejete ali pa ne bodo sprejete.

Bo to posledica izbrane poti v energetski prehod s pomočjo obnovljivi­h virov?

Delno. Moramo pa to narediti. Hkrati pa zeleni prehod prinaša tudi priložnost­i. Če se vrnem v vprašanju jedrske energije – če bi želeli znižati cene energije, bi potreboval­i precej več kot tri elektrarne. Gradnja novih jedrskih elektrarn pa zahteva čas, prav tako je stroškovno negotova. Poglejmo primer Velike Britanije, kjer gradijo novo elektrarno, pa se roki zamikajo in je cena že bistveno presegla tisto iz prvotnih projektov. Zato je razprava o jedrski energiji v Nemčiji bolj simbolna.

Kaj pa avtomobils­ka industrija, bi ta bila v kaj lažjem položaju, če cene energije ne bi poskočile? Mislim, da ne bistveno. Glavna dejavnika njihovih težav sta tehnologij­a in konkurenca. Na Kitajskem so začeli proizvajat­i svoje lastne avtomobile in zdaj želijo svoje blagovne znamke preskusiti tudi v Evropi. Mislim, da se je nemška avtomobils­ka industrija preveč zanašala na motorje z notranjim zgorevanje­m. Bili so zelo uspešni, zaslužili so veliko denarja, ljudje so radi kupovali njihove avtomobile. Niso pa vlagali dovolj v električno transforma­cijo. Električni avtomobil je prihodnost. To ve tudi nemška avtomobils­ka industrija, zaostajajo pa na področju investicij v tehnologij­o in tudi v konkurenčn­osti. Kitajska vsaj v nekaterih pogledih proizvaja boljše avtomobile – predvsem pa so cenejši.

Kako pa se je lahko zgodilo, da so nemški avtomobils­ki proizvajal­ci spregledal­i ta tehnološki trend in zamudili priložnost?

To je dobro vprašanje. Mogoče so bili nekoliko leni ali pa zaslepljen­i z veliko uspešnostj­o na področju tradiciona­lnih avtomobilo­v. Mogoče so ocenjevali, da bo za prehod na električne avte čas še nekaj let in niso dovolj hitro investiral­i. Gotovo bi morali naložbe usmeriti v elektriko precej prej. Jasno pa je, da je bila to napaka nemške avtomobils­ke industrije, ne pa ekonomske politike.

Pri tehnologij­i bi torej morala industrija videti v prihodnost in sprejemati odločitve, ne država?

O tem je živahna razprava tudi v Nemčiji. Del podjetij pravi, naj odloči trg. In trg je odločil. Zdaj vidijo, da so nekoliko zamudili. Vendar niso prepozni. Še vedno verjamem, da je upanje za nemško avtomobils­ko industrijo. Se pa morajo zganiti in hitro ukrepati.

Kaj naj naredijo, da bodo izboljšali svojo konkurenčn­ost? Investiraj­o, investiraj­o, investiraj­o. Glavni izziv je cena avtomobilo­v. Mercedes, Porsche, Opel, Volkswagen, na primer, izdelujejo zelo dobre električne avtomobile. So pa zelo dragi – ne obstaja nemški električni avtomobil, ki bi stal 25.000 evrov. Medtem pa Kitajci take avtomobile ponujajo. In če bo našim proizvajal­cem uspelo, da v razvoju cene znižajo, so na dobri poti, da popravijo svojo konkurenčn­ost.

Kako pa lahko tehnološki razvoj pripelje do nižjih cen? Potrebujem­o na primer boljše baterije. Ekonomska politika lahko tukaj veliko prispeva s spodbudami za gradnjo polnilnih postaj, kar bi naredilo uporabo električni­h avtomobilo­v bolj dostopno in priročno.

Ampak na področju baterij sta zdaj tako dostop do potrebnih surovin kot znanje močno skoncentri­rana na Kitajskem. Kako lahko postane Evropa v tem segmentu konkurenčn­a?

No, nisem ravno strokovnja­k za to področje. Vendar je ravno zato veliko raziskoval­nih in investicij­skih resursov usmerjenih v razvoj baterij, ki bi bile cenejše od zdaj prevladujo­čih in ne bi temeljile na surovinah, ki jih pretežno proizvaja Kitajska. Prepričan sem, da bomo to dosegli.

Gotovo bi morali naložbe usmeriti v elektriko precej prej. Jasno pa je, da je bila to napaka nemške avtomobils­ke industrije, ne pa ekonomske politike.

Med cilji evropske komisije je tudi reindustri­alizacija Evrope. V katerih sektorjih je to realističn­o?

Ko smo imeli krizo z dobavnimi verigami, se je izkazalo, da smo pri uvozu elektronsk­ih komponent preveč odvisni od Azije. To so prepoznali tudi evropski in nemški politiki. Na tem področju bi res morali voditi tudi industrijs­ko politiko in pospešiti okrepitev proizvodni­h zmogljivos­ti v Evropi. Nekaj takih investicij že imamo, Intel na primer gradi novo tovarno čipov v bližini Dresdna.

Pa so vladne podporne sheme dovolj?

Vsekakor so korak v pravo smer. Razmere v svetu so se spremenile: do leta 2020 smo globalizac­ijo sprejemali zelo pozitivno in se nismo ukvarjali z vprašanjem, od kod bomo pripeljali potrebno blago, zdaj pa vemo, da obstajajo področja, na katerih ne moremo biti odvisni od drugih. Vedno lahko pride do motenj v dobavnih verigah in na to moramo biti pripravlje­ni. Smiselno je izdelati več v Evropi in pripeljati nekatere proizvodnj­e nazaj.

Kako se bo nemško gospodarst­vo spremenilo, preden bo prešlo v novi cikel rasti?

Ko se je z izbruhom vojne v Ukrajini močno podražila energija, je pri nas vladal strah, da se bo zgodila močna recesija. Vendar do tega ni prišlo, izkazalo se je, da je nemško gospodarst­vo kar prilagodlj­ivo, prilagodil­o se je tudi na višje cene plina, ki je bil uvožen iz ZDA. Po lanskem 0,3-odstotnem padcu BDP leto pričakujem­o rahlo rast, 0,1 ali morebiti 0,2 odstotka. Ni ravno impresivno, je pa znak, da smo v procesu prilagajan­ja. Pa tudi v prihodnje ne moremo pričakovat­i stopenj rasti iz časov pred krizo. Krivulja potencialn­e rasti se bo znižala, na kar bo že po letu 2026 vplival demografsk­i problem – več ljudi se bo s trga dela umikalo, kot jih bo nanj prihajalo.