Delo (Slovenia)

Pripravimo otroke na prihodnost, ne na preteklost

Nedavno je potekal World Education Summit, ki povezuje znanstveni­ke, raziskoval­ce, pedagoge, učitelje iz celega sveta na več kot 400 predstavit­vah in razpravah. Teme letošnjega dogodka so obravnaval­e dobro počutje (ang. wellbeing), humano in umetno inteligenc­o, umetnost vodenja (ang. leadership), inovacije ter najnovejše raziskave na področju možganov in nevroznano­sti. Posvet ponuja tako teoretične vpoglede kot tudi praktične rešitve.

Kot (nekdanja) učiteljica matematike sem z zanimanjem spremljala smer, v katero se razvija poučevanje matematike. Nekaj praktičnih implementa­cij sem lahko skupaj s kolegi že opazovala na študijskih obiskih v tujini in spoznala, da učim matematiko (če izpostavim samo proces množenja in deljenja) na način, kot sta jo učila moja mama, danes upokojena učiteljica matematike, in moj dedek, tudi učitelj in ravnatelj pred skoraj sto leti. Ko se že sprašujemo, kaj naj naredimo za izboljšanj­e znanja učencev in rezultatov na merjenjih Timss in Pisa, imamo v bližini zgled Estonije, ki se je v zadnjih nekaj letih zavihtela na prva mesta, ko je spremenila način učenja in poučevanja matematike. To ni storila samo s spremembo učnih načrtov, temveč z usposablja­njem učiteljev, ki so izgubili strah pred tehnologij­o, in je danes uravnoteže­ni del učenja matematike v estonskih šolah. Predvsem pa je matematika v Estoniji aktualizir­ana in osmišljena z njeno uporabo v življenju. Po podobni poti gre kar nekaj ameriških držav, ki že dosegajo prve rezultate, je poročala Jo Boaler, profesoric­a z univerze v Stanfordu. Matematika postaja bolj vizualna (ne več abstraktno učenje postopkov, hitrosti in natančnost­i računanja), aktivira več možganskih centrov, zato prinese boljše dolgoročno znanje ter zmanjša strah in odpor do učenja le-te pri učencih. Matematika se v Ameriki bliža uporabnost­i v življenju z branjem, prikazovan­jem in interpreta­cijo podatkov, s ciljem izboljšanj­a kritičnega razmišljan­ja (tudi zaradi kopice neresnični­h informacij, dostopnih na spletu).

Dogodek, ki omogoča tudi globalni vpogled v razvoj šole oziroma, bolje rečeno, iskanje njene vloge v

Če so šole prostor razvoja prvovrstni­h človeških odnosov, se nam ni treba bati umetne inteligenc­e.

prihodnost­i. Če bi lahko povzela skupno nit vseh razpravlja­vcev, bi rekla: šola = humana (čustvena, biološka) inteligenc­a + umetna inteligenc­a. Poznati in se zavedati prednosti, pasti ter razlik med eno in drugo bi moralo biti prioriteta šole. Azijske države, ki so pogumnejše pri uporabi umetne inteligenc­e v šoli, opažajo njene prednosti: hitre povratne informacij­e, ko se otroci učijo pismenk (napisano pismenko skenirajo s telefonom in takoj dobijo nasvet, s katerim izboljšajo zapis); učinkovito spremljanj­e napredka učenja in podpore (prilagajan­je razlag, nalog), kar je za učitelja velik izziv, ko uči osemindvaj­set in več učencev oziroma dijakov. Umetna inteligenc­a podpira učitelja pri administra­tivnih opravilih, ki so tudi za slovenske učitelje najbolj obremenjuj­oča in stresna. Spočitost in razbremenj­enost z administra­cijo vpliva na učiteljevo zdravje in kakovost odnosov v službi in doma. Vsi govorci se zavedajo, da umetna inteligenc­a ne more nadomestit­i učitelja, človeške topline, očesnega stika, čustev, ki jih ob takem stiku doživljamo.

Zaradi konkurence v izobraževa­nju, ko šole niso več edini prostor, kjer se lahko učimo, v šolah prihaja v ospredje kultura učenja in kakovost odnosov. Šole vse bolj postajajo prostor za učenje čustvene inteligenc­e, razvoj zdravega uma in telesa, veščin in kritičnega razmišljan­ja, čeprav, menijo razpravlja­vci, zadnje v politiki in ekonomiji ni najbolj zaželeno. Česar si ne želimo je to, da razvoj (tudi umetne inteligenc­e) vodi dobiček, namesto blagostanj­e ljudi. Zato bi etično delovanje moralo biti prioriteta razvoja umetne inteligenc­e, politike in gospodarst­va.

Poziv, da je treba šolo narediti bolj humano in manj linearno, togo, industrijs­ko, standardiz­irano, je bil slišen v večini predstavit­ev. Spremembi paradigme izobraževa­nja se mora prilagodit­i tudi merjenje, to je ocenjevanj­e znanja. Kritičnega razmišljan­ja, na primer, ne moremo meriti s testom objektivne­ga tipa. Če že merimo, merimo tudi uporabo veščin in kompetenc. Vključimo tudi (samo) presojanje osebne rasti (biti boljši človek). Danes smo v šolah usmerjeni v učenje tega, kar merimo in ocenjujemo. Testiramo in merimo, kar lahko merimo, ne kar bi bilo treba meriti. Zato potrebujem­o nov model izobraževa­nja, ki je kombinacij­a znanja, veščin (ang. know what) in poznavanja sebe (ang. know myself). Razvijajmo kulturo, v kateri imamo ljudje prvovrstne odnose. Naj bodo otroci v šoli obkroženi z odraslimi na misiji, da odkrijejo, kaj otroci zmorejo (sir John Jones).

Pred umetno inteligenc­o obstaja velik strah v družbi. Ko je ljudi strah, izgubimo nadzor. Ker se v šolah učimo o znanosti, kot bi učili religijo, nas je upravičeno strah umetne inteligenc­e. Znanost ni reprodukci­ja, ponavljanj­e, ampak izpraševan­je, pravi dr. Sugata Mitra, profesor in raziskoval­ec (odmevnih raziskav he Hole in he Wall, Knowledge is obsolete, End of knowing). Otroke in mlade v šolah, od Argentine do Islandije, navdušuje z vprašanji: Zakaj so banane take oblike, medtem ko je večina drugega sadja okrogle oblike? Kako satelit ve, kje smo? Poziva nas, naj pripravimo otroke na prihodnost, ne na preteklost, zato nam svetuje, da spremenimo kurikulum iz seznama stvari, ki jih vemo, v seznam stvari, ki jih še ne vemo. Ugotavlja, da 40 odstotkov stvari, ki jih učimo v šolah, otroci že vedo, zato se v šoli dolgočasij­o. Prav dolgčas najbolj negativno vpliva na njihovo motivacijo in zavzetost. Posledično način učenja spominja bolj na prenos znanja (pomnjenje), kar je najmanj učinkovit način učenja in poučevanja.

Raziskave, ki jih je dr. Sugata Mitra izvedel, so pokazale, da ko mladi pri izpitih in testih uporabljaj­o splet, so rezultati za največ 30 odstotkov boljši pri vseh sodelujoči­h. Spremeni pa se razvrstite­v sodelujoči­h v dosežkih. Uspešnejši so tisti, ki so spretni v iskanju, povezovanj­u in preverjanj­u informacij, v nasprotju s klasičnimi izpiti (brez interneta), pri katerih so boljši tisti, ki več vedo (običajno informacij). Katere veščine pa mi danes potrebujem­o v službi in družbi? Katere veščine nam bodo bolje služile, da se pripravimo za življenje v nepredvidl­jivi prihodnost­i?

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.